Moj prvi blog,
ko po dolgem tarnanju, da si želiš blog, naenkrat zares odpreš okencne in začneš pisati, besede kar izpuhtijo. O čem pisati? Kako začeti? Kdo bo bral?
Najbrž ta vprašanja niso več pomembna, navsezadnje beseda je že stekla. Za blog sem se odločila zato, ker je včasih čisto preveč besed, katere bi bilo škoda obdržati le zase. Ko se usedem na travnik se ob pogledu nanjo včasih čisto izgubim. Misli odvrgolijo, telo se sprosti, nasmešek se pojavi in spet je vse v najlepšem redu. Brezskrbnost, ja, brezskrbnost to je prava beseda. Vsakdo bi jo mogel tu pa tam izkusiti, se ji predati. Čeprav ni čisto preprosto, prostor kjer lahko sediš – v miru, boš že našel, vendar kako boš pa izpraznil svoje misli? jih stresel kot iz kante za smeti… Vendar, ko ti to uspe je pa res čudovit občutek. Sediš in v glavi ni ničesar, ničesar kar bi te motilo, kar bi te težilo. Čez čas se spet vrneš v realnost, v pravi svet, vendar dokler lahko najdeš to brezskrbnost, neskončnost praznine je v redu, kot tlesk s prsti in vsakdanjik spet mine. In spet je večer, čas ko je v glavi polno stvari, vse kar se je zgodilo, vse kar se še bo se premleva in presipava kot zrnje v vedru. Rahel vonj po žitu ti plane v nosnice – oh, saj je večer.
Howdy.
Ni komentarjev:
Objavite komentar