Neskončnost ∞

Hi,

Ja, blog je namenjen pisanju. Vendar lahko napišem tisoč besed, pa ne bodo mogle povedati toliko, kot povedo današnje fotografije moje paintice. Lahko govorim, nizam besede vendar ne bo dovolj. Za te občutke ni besed. Nekatere stvari se pač ne da opisati, je pa zato samo doživetje ob njih toliko bolj polno in brezčasno. Večno.  Ni lepšega kot sončno popoldne izkoristiti za nastajanje večnega spomina, fotografije.

Svež vonj po žitu in slami. Enostavno ne moreš s upreti.

  Spokojnost. 

Užitek. 

Umirjenost.

 Sproščenost.

Lepota.

Nežnost.

Bližina.

 Ljubezen.

 Pogled, ki te očara. Posebni trenutki, vredni vsakega zrnca iz polja.

            Zmanjkuje besed. Lepota se pa še kar nadaljuje in stopnjuje.

Kot puzzle, vsak košček ima svoje mesto.

Tudi moj zvesti pomagač in moja ljubezen je poseben del te sestavljanke. 

Tajda

Spremembe

Blog,

naj ostane enako ali se spremeni....

Včasih po premisleku ugotoviš, da si celo življenje (že kot otrok, mladostink) obkrožen z precej istimi ljudmi. Mislim ljudi iz zasebnega življenja, ne šole ali česa podobnega. Nekako se neglede kako obrneš zopet znajdeš v enakem krogu ljudi. Vendar, ko to ugotoviš je že pol storjeno- le če si želiš sprememb. Včasih je dobro to sprevideti in poiskati enake, a vseeno drugačne ljudi, ob katerih lahko zares posteneš to kar si. Vendar ljudi, ki jih ljubiš, pa naj bodo ob tebi že tako dalgo, ne zavrzi, neguj to vez. Nekatere ljudi, pač nikoli ne smeš menjati. Naj bodo tvoj večni sopotnik na vlaku življenja, ostale potnike pa treba ob določenih prelomnicah v življenju zamenjati, vendar izbrati skrbno in prav, saj nikoli ne veš, kdaj boš izbiral zadnjikrat. Izberi si svoj način življenja, svoj slog in mu sledi. Zato, pa je pomembno nabiranje znanja skozi vsa ta leta, da se lahko potem na koncu oblikuješ, sebe in stvari s katerimi živiš. Zdaj mi je to jasno. Sedaj končno razumem pomen znanja. Lepo se je po določenem času ustaviti in biti zadovoljen z ljdumi ki so okoli tebe, pa čeprav jih je le peščica, dejstvo, da so to tisti ljudje s katerimi želiš deliti svoje minute življenja je nepredstavljivo dobro. Izbrati takšne poti po katerih boš ponosno stopal, izbirati takšne konje, katere boš z veseljem jezdil, vse to so male modrosti, ki nas plemenijo. 

Moja ljubica, Lola danes 12.7.2013 praznuje svoj 8. rojstni
dan. In ona je ena najboljših odločitev mojega življenja

In v tem trenutnku lahko glasno povem, da imam ob sebi majhno peščico ljudi, za katere sem prepričana, da sem dobro izbrala. Imam svojo ljubezen, najboljšega fanta. Imam svojo najlepšo kobilo. Moja kobilica biva v najboljši štalci pod soncem. In jaz uživam z najboljšimi ljudmi. Ja, nekaj ljudi sem že pravilno izbrala. Svoje prave poti še načrtujem vendar sanje so že skovane. In to je navsezadnje najpomembnejše, imeti sanje in jim slediti, neglede na kaj se zgoodi.

Nekatere stvari, ljudje, bitja, stavbe(...) pa naj so še tako stari, pa ne smemo zamenjati za noben denar. Navsezadnje je to tisto kar nas je izoblikovalo. Marsikje pa je čas za spremembe. Za naravno selekcijo. Izbiranje novega, a dovolj starega, da se je že dozorelo. Izbiranje pravih poti, pravih potez - skoraj, da sliči na igro, vendar tu, žal velikokrat ni gumba za 'replay'. 

Tako, dovolj govoričenja, zunaj je lep sončen dan. Grem iskat nove navdihe. Raziskovat nove poti, ki me utegnejo čez čas pripeljati do prave ceste, do ceste uspeha.

Howdy.

Moja punčka uživa:

Tajda

Mačji svet

Tretji blog, 

Black Sticks

tokrat bo govora o navdvse prijetnem mačjem življenju....

Sigurno ste si že kdaj zaželeli za vsaj en dan biti mačka. Jaz si namreč to zaželim velikokrat. Celodnevno poležavanje v prijetni senci ali navsezadnje na postelji vseh družinskih članov, enkrat tu, drugič spet tam.

Majhne, mehke mucke ujete v svojo rutino. Vendar njihova rutina ni tako utrujajoča kot naša. Muc nima skrbi, razen kateri okus konzerve bo jedel, morda. Opazovanje odraslih ljudi se včasih zdi prav zaskrbljajoče, ujeti v nekakšno nezavedno rutino. Zjutraj v naglici hitijo v službo in popoldan zopet iz nje. In kmalu je večer, utrujeni se kot trupla zlegnejo v svoja zdelana ležišča. In če se vrnem spet nazaj k mucam, njihova dolžnost je spanje in biti ljubek. Prisrčno. Počitnice so, sedaj vlada drugačnješa rutina, ki je veliko bolj prijetnejša od tiste trde, delovne šolske. Rada imam to rutino, saj se vse vrti okrog moje punčare - kateri se pa ne godi nič slabše kot mačkam. 
Včasih je dobro opazovati mačko, svet se ti zdi lahkotnejši in enostavnejši. Njeno poležavanje, spanje, sanjanje. Lepo je biti mačka. Če sem iskrena, ko sem dobila idejo, da bom pisala o mačejem življenju se je v moji glavi porajalo preko tisoč idej, o čem in kako pisati. Vendar sedaj moji prsti na tipkovnici le počivajo kot,da bi zaspali skupaj z - mačkami. Zjutraj sem bila zares polna idej, najbrž zato ker me je zbudila naša debela mačka. Ja, ona je kriva za idejo. Mimogrede sedaj drema v naslonjaču. Drugič bom pisala zjutraj! (dvomim). Tudi tekom dneva so se mi porajale različne ideje o čem pisati. Naprimer takrat, ko sem se sprehajala po travniku med štirinožnima kosilnicama. Vem, da se mi je porodila ideja, a iskreno, ne vem kakšna. Sigurno je bilo nekaj lahkotnega, o smislu ali čem podobnem. Morda bo tudi pisanje tega bloga postala nekakšna rutina. Upam samo, da ne bo dokončno zmanjkalo idej o čem pisati. Tako kot sedaj, zmanjkalo je - besed namreč. Nočem zahajati v pregloboke teme (saj je že pozno, ura je namreč odbila enajst), tudi nizanje mojega dne mi danes ne diši, zato bom zaključila nekako takole. Vsaj en dan bi mogel vsak preživeti kot mačka, saj imamo počitnice in dopuste vendar! Sigurno bo nepozabno doživetje, čeprav verjamem, da je kar veliko takšnih, katerim se zdi, da so te dni res kot kakšne lenobne mačke, ki le poležavajo in brezciljno tavajo po stanovanju. Torej, res želimo biti mačke? 

Garfield Junior

Gina

Gina

Sem v današnji blog želela dodati nove fotografije naše debelušne mačke Pike (vendar mačka pač ni bila za stvar, meni pa se ni ljubilo izumljati najrazličnejše metode kako motivirati mačko, da za nekaj trenutkov gleda v objektiv). Mačka pač.

Mjau, 

Tajda

Narejene stvari

Moj drugi blog,

led je prebit, odziv je pozitiven, poskusimo še drugič.

Lepo se je zvečer mirne vesti usesti za računalnik, in v mislih premlevati vse kar si postoril. Narediti, pa čeprav ne vse kar bi bilo treba, a le tiste stvari, ki so zares pomembne, je prijeten občutek. Veš, da tvoj konjič spi srečen. Pa tudi ti lahko ležeš k počitku - srečen. 
Najbrž se vsi lepi dnevi začno običajno, nadležno jutranjo vstajanje (pa čeprav je ura že krepko preko devete), dolgo prebujanje - v mislih je tisoč stvari, ki jih je potrebno postoriti, tisoč tistih, ki si želimo postoriti in tisoč tistih katerim bi se najraje izognili (in se ponavadi tudi jim). Sledi izbiranje oblačil, stojiš pred omaro in z rahlimi vzdihljaji iščeš takšno majico in hlače, ki jih najbrž v tvoji omari sploh ni. Po premisleku oblečeš tisto, kar si oblekel včeraj, ali pa tisto kar nosiš ponavadi. Je tako, kajne? Sploh sedaj v počitniških dneh. In poglej, že si oblečen! Stojiš pred ogledalom? Nič kaj spodbudnega ne vidiš v tem čudežnem zrcalu. In tako je vsak dan, vsak samcat dan, sprašuješ se kdo neki je pošast ki seva iz zrcala. Kako že gre tisto o zrcalcu na steni, ki pove katero dekle je najlepše v deželi tej - tega zrcala več ni, pa četudi je, nikoli ne bi izgovoril tvojega imena (če blog bere maneken/ka, se iskreno opravičujem). Sledi zajtrk, brskanje po hladilniku, iskanje prave stvari za pod zob. In končno lahko tudi tole stvar odkljukamo na listku jutranjih opravil.
 Moje jutro se je nadeljevalo z obiskom trgovine. Nadležne sobane, prepolne s stvarmi, ki jih sploh ne potrebujemo, drezajo v nas, nam težijo: kupi mene, mene, mene daj. Navsezadnje, kupovala sem čopič (za 1€), da sem ga izbrala (med petimi različnimi) je sigurno trajalo 15 minut. Vendar čemu? Seveda, sem kupila tistega prvega. In tako, je vsak dan, v različnih trgovinah, med različnimi ljudmi. Od vožnje domov (z mojo ljubko črno vespico) se spomnim le ene stvari, kako mi je v nos planil prečudovit vonj travnika polnega cvetlic. Lahko se prepričani, da je bila moja prva misel; tole bom napisala danes v mojem, čisto mojem blogu! Zato si ne bi niti drnila tega izpustiti. Kakorkoli že, vonj je bil res omamen, takoj me je opomnil, da komaj čakam, da se zopet zlegnem na travniku ob pogledu na spokojno travo, ki izginja pod veliko kosilnico imenovano - konj. Čudovit je občutek, ko veš, da imaš prostor, kjer lahko uživaš kadar koli in kako dolgo želiš. Najbrž se sprašujete ali je že čas za kosilo? Tudi tole je bila še ena kljukica več na listku za dopoldanska opravila: kosilo pri babici. In sedaj mirne vesti sedeš za računalnik, televizijo ali za nekaj časa smukneš pod odejo - saj pravijo, da se po kosilu prileže počitek kajne? Prileže se, pa še kako se prileže. Manj lep je občutek ko pogledaš na uro in zgleda, da kazalci prehitevajo dogajanje. In sedaj se ti res že mudi, v raj na zemlji, kam drugam kot v štalo (upam,da tole bere tudi kak ne konjarski človek - in če bere, ne skrbi, ne pričakujem, da razumeš ta občutek, mi konjarji pač imamo to stvar). Moja punčka me je že čakala. S svojim roza noskom dreza vate in te prosi za kak priboljšek - neprecenljivo. Nizanje naslednjih dogodkov se mi zdi nesmisleno (konjarji veste kako približno se odvija scenarij, tisti drugi - običajni ljudje, vas pa najbrž niti ne zanima). Lahko povem le, da sem zadovoljna z naslednjimi dogodki in so tudi razlog za mojo lahkotno sedenje pred računalnikom sedaj. Moja punčka je čista, sita in urejena ima kopitka! That's all. Ne morem se upreti,da tudi v tale blog ne bi vključila včerajšnjih fotografij, in mislim, da tudi vi nimate čisto nič proti.
Ko preletim napisano, se mi zdi, kot da sem vam nanizala moj današnji dan, pa četudi je to res, bil je dober dan, vsaj v moji glavi zveni dobro in čemu ne bi dobrih stvari delila z vami. 


Naj vas opomnim tudi, da je moja pupa prava zvezdnica s pevko Andrejo Zaljetelj je pred nekaj mesci  sodelovala pri snemanju njenega videospota pesmi Vrni mi. Po pravici povedano, sem za pevko slišala prvič, ampak nič ne de, Lola je itak tisto kar šteje. Upam,da vam bo video všeč, prav tako kot je meni.

Andreja - Vrni mi, Uradna verzija (Official video) (ker se pač google ne strinja z mano in ne najde posnetka, da bi ga dodala, da bi ga gledali kar tukaj v mojem blogu, prilagam link)

 Nekako takole je zgledala večerna Lolina pedikura in pa čudovito skidan boks. Vesela. 

Tajda

Prvi blog

Moj prvi blog,

ko po dolgem tarnanju, da si želiš blog, naenkrat zares odpreš okencne in začneš pisati, besede kar izpuhtijo. O čem pisati? Kako začeti? Kdo bo bral?

Najbrž ta vprašanja niso več pomembna, navsezadnje beseda je že stekla. Za blog sem se odločila zato, ker je včasih čisto preveč besed, katere bi bilo škoda obdržati le zase. Ko se usedem na travnik se ob pogledu nanjo včasih čisto izgubim. Misli odvrgolijo, telo se sprosti, nasmešek se pojavi in spet je vse v najlepšem redu. Brezskrbnost, ja, brezskrbnost to je prava beseda. Vsakdo bi jo mogel tu pa tam izkusiti, se ji predati. Čeprav ni čisto preprosto, prostor kjer lahko sediš – v miru, boš že našel, vendar kako boš pa izpraznil svoje misli? jih stresel kot iz kante za smeti… Vendar, ko ti to uspe je pa res čudovit občutek. Sediš in v glavi ni  ničesar, ničesar kar bi te motilo, kar bi te težilo. Čez čas se spet vrneš v realnost, v pravi svet, vendar dokler lahko najdeš to brezskrbnost, neskončnost praznine je v redu, kot tlesk s prsti in vsakdanjik spet mine. In spet je večer, čas ko je v glavi polno stvari, vse kar se je zgodilo, vse kar se še bo se premleva in presipava kot zrnje v vedru. Rahel vonj po žitu ti plane v nosnice – oh, saj je večer.

Howdy.