Sreča

 Živjo,

prejšnjič sem govorila, da pogrešam jesenske tople barve in dni. Zgleda, da se je moja želja uresničila. Listje je začelo rumeneti. Rahel vetrič nosi listje nad obzorjem. Ali ni lepo pogledati skozi vetrobransko steklo avtomobila in videti ples rumenega listja na nebu? Pelješ se skozi jato rumenega listja in se nenadno zliješ z barvami jeseni. To je UMETNOST.

Sprehod po njivskih poteh do travnate jase, do kraja kjer se zemlja dotika horizonta. Misli so odtujene, skbi za čas razbremenjene, vse kar rabiš je uživanje v trenutku. Majhni skupni, nežni trenutki, ki pomenijo več kot si naposled predstavljamo. Biti srečen in delati druge srečne je višja človeška vrednota - najbrž je to tista naša sreča, da se tega zavedamo.

Še malo pa se bo razkrila prava jesenska idila!
Jesenke barve in jesenska se sreča.
Lepi trenutki oviti v plesajoče listje in zahajajoče sončne žarke.

***********  Ljubezen ***********
***********   Svodoba  **********
***********  Mehkoba  **********
********      Sreča      *********

Ob tako prelepem dnevu ti po glavi misli včasih izpuhtijo, spet drugič se napolnijo s starimi spomini, starimi občutki. Nekaterih stvari pač ne moremo pozabiti, čeprav smo jim že davno tega pustili oditi. Pravi uspeh je narisati nasmešek na usta in najti novo pot, na kateri dejansko že stopaš. O teh stvareh, katerim sem pustila oditi bom morda več povedala v posebnem blogu - morda pa so prav to stvari, ki morajo ostati le v lepem spominu na varnem skrite. Bomo videli.

Današnjega dne pa ni oblikoval le jesenski sprehod v daljave temveč tudi ljubek obisk. V naselju imamo novega člana, majhno siamsko mucko, ki je prišla na obisk na naše dvorišče. Ljubko bitje, ki išče pozornosti kot mi ljudje iščemo srečo. Če bi lahko bila bi bila mačka, siamka!

PS: naša Pika nad njeno ljubkostjo ni bila tako navdušena kot jaz.

ta blog se bo morda nadaljeval...

Tajda