Spomini

Pozdrav,

Ubujanje spominov, ni to nekaj najlepšega? Seveda, če so spomini lepi. Sediš sam, ustni kotički pa se sami od sebe privzignjo, nesluteč ti obraz že krasi nasmeh. Vse te lepe stvari, ki so sicer že minile, a so v tebi zakopane zavedno. Nihće ti jih ne more vzeti, bodo del tebe za vedno. Zatopiš se v tiste sladke trenutke, ko si bil preprosto srečen in to te dela srečnega tudi sedaj. Tu pa tam se najdejo kakšne fotografije, ki potrdijo to minulo srečo vendar so le rahel približek tistega kar se je zares dogajalo. Na fotografijah se že nabira prah (pa čeprav v večini le metaforično, saj so fotografije dandanes večinoma shranjene le v digitalni obliki), a ko iz dna duše privlečeš tisti spomin se ti zdi, da se je vse to dogajalo včeraj, da vse skupaj sploh še ni minilo. Toliko skupnih trenutkov, toliko stvari, ki jih ni mogoče pozabiti. Toliko čustev in občutkov.Včasih te ob spominu na to kar zmarazi, kajti včasih je težko sprejeti, da je to že davno minilo, čeprav se ti je zdelo, da si to že zdavnaj prebolel.

Bila sem še deklica, majhna, nemočna, sploh se še nisem zavedala kaj zares pomeni življenje, kaj vse mi bo prineslo. Moje življenje so bile stvari, ki so me osrečevale. Moje življenje je bil on. Če bi mi kdo takrat rekel, da bo moje življenje čez nekaj par let izgledalo takole, bi se najbrž le namuznila. Naučil me je ljubiti. Brez njega ne bi bila to, kar sem danes. 

Najine poti so se ločile pred petimi leti, 15. novembra leta 2008. Pred tem sva skupaj preživela več kot pet let. Pet le, vsak dan. Bilo je čarobno. Ko sem ga izgubila se je za nekaj časa ustavil svet. Bila sem prazna in žalostna. Po njegovem odhodu, sem se srečala z mnogimi konji. Mnogi od njih so pustili velik pečat, vendar takega kot ga je on,pa nihče. Pravijo,da si vsak konj zasluži biti ljubljen s strani majhne deklice. Ponosna sem na to, da sem jaz njegova deklica, pa čeprav nikoli ni bil moj. O najini preteklosti imam nešteto fotografij. Če tudi bi jih želela povzeti in vam pokazati tiste najpomembnejše, vam ne bi povedala to kar želim. Veliko več je vsega, kot vam lahko pokažem. Na njem sem prvič sedela, ko sem imela 3 leta. Seveda, še takrat nisem slutila najine ljubezni.  Naprej, pa je bilo vsega polno. 

Ponovno sva se srečala letos, avgusta. Bilo je nepopisno doživetje. Prvi trenutek,ko sem ga zagledala enostavno nisem vedela ali je ta konj,ki stoji pred mano, konj ki sem ga ljubila. Prepozala sem ga, vendar občutki niso bili več isti. Ampak ja, bil je še vedno moj, dobri, stari FORTHELY. Oblivala so me različna čustva, prijetna. Spet sem čutila tisto srečo, ko sem ob njem. Čeprav je zdaj pet let starejši, bolj svetle grive in bolj pikastega telesa je enak. Točno tak, kot sem ga pred petimi leti spremila na prikolico. Spet čutiti njegovo dlako med prsti, njegove stare dobre kosti pod ritjo, njegov moker smrček (od hrane) na licu - to je nekaj čemur pravim stara ljubezen.

 Forthely sedaj biva v Nemčiji, pri moji teti. Menjal je kar nekaj štalc v tem času dokler ni našel te, ljubke majhne lauf štale s štirimi konji. Pokrajina v kateri biva je polna lepih terenov, tranikov, njiv, pašnikov, prelepih gozdnih in njivskih poti. Konje lahko srečaš (dobesedno) na vsakem ovinku. Prelepo v vsakem primeru. Čeprav je bilo težko, ko so se najine poti razšle, zdaj vem,da je bilo tako najbolje. On je dobil dober dom, kjer je zanj poskrbljeno. Jaz na drugi strani, pa sem spoznla veliko drugih konj in ljudi. Če bi Forthely ostal z mano, najbrž ne bi nikoli spoznala pasme Paint horse. In kaj bi to pomenilo? Točno, to bi pomenilo,da ne bi spoznale moje Lole. Zato, je vsaka sprememba za nekaj dobra. Čeprav jo težko sprejmemo.

Bo pa za vedno ostal moja prva konjska ljubezen, 

to pa.

 Mislim,da so te fotografije dovolj trden dokaz, da mu je res lepo. Da je pa lepo meni, pa vam kažem z vsakim objavljenim blogom. Forthely ima že 22 let, lahko pa priznamo,da po teh fotografijah tega ni videti. 

 Ker se skoraj vsak sleherni konjič strinja, da je hrana najpomembnejša... Forthely se sigurno. To je sigurno njegovo najljubše opravilo. Kot nekakšen obred, bi lahko rekli.

Zraven hranjenja pa je zmeraj imel rad blatno kopel. Vedno, ampak vedno, ko sem ga stuširala je našel prelep blaten kotiček in svojo belo dlako spremenil v črno. Tudi tokrat mi je pokazal,da tole še sedaj obužuje. Le, da se tokrat ni pobarval v črno, temveč peščeno barvo. Star gospod, vendar še vseeno ve uživati:

 Ja vedno je bil faca. Pa tudi lepe face je znal delati. Tudi v tem se ni spremenil ;)

Moj mali umetnik! :) 

Sigurno pa, to doživetje ne bi bilo enako, če ne bi na enem mestu imela moja oba ljubimca. Bivšega, starega Fortehlya in zdajšnjega Danilčka.

 Lep nedolžen pogled, ki najbrš pravi: "imaš kak priboljšek? ".


V njegovih očeh vidiš, da je že veliko preživel, kot lepega tako slabega. Vendar vse to ga je izoblikovalo. Prepričana pa sem, da je tudi moja ljubezen na njemu pustila pečat.

O najinem doživetju in o ponovnem srečanju bi lahko napisala še marsikaj. Najpomembejše je,da sva se zopet srečala. Zopet obudila najine trenutke in staro ljubezen. Tokrat se nisem poslovila od njega, kot sem se pred petimi leti. Mislim,da še enga slovesa ne bi prenesla. Torej tokrat sva se razšla brez slovesa, kajti midva se nikoli nebova zares ločila. On bo del mene, jaz pa del njega. Le z to razliko,da je med nama 800 km razdalje.

 Ta pogled bo v meni zakopan za vedno in vedno.

Ko so naju nekoč skupaj videli otroci so vzklikali, glej Pika Nogavička ali pa glej Pikanogavičkin konj. In to bo moja pravljica za druge, da sem bila nekoč prava Pika.

Pa še za večni spomin: teta Jožica, Forthely in jaz. PS: fotografij imam še ogromno, z veseljem bi vam pokazala vse, ampak nekje moram narisati mejo in prihraniti še kaj za drugič.

Vsi, ki so naju poznali vedo in lahko potrdijo, da sva imela močno vez, katero tudi kilometri, ki naju sedaj ločujejo, ne morejo zlahka pretrgati.

Tajda