37

Pozdravljeni,

minilo je kar nekaj časa od zadnjega bloga. Ampak s časom enostavno nisva prijatelja te dni. Piše se 37. blog. In čeprav si prebral/a vse in misliš,da me poznaš,da poznaš moj stil ter moje misli, se motiš. Morda sem res veliko razodela ampak to je le delček mene in mojega razburkanega ocena misli. V meni se dogaja veliko, včasih preveč. 

In tako sem se odločila, da si danes vzemem tisto malo časa in napišem moj 37. blog. Zdaj je že modrejši in zrelejši, prestal in pokazal je že veliko. In upam,da se ob njegovem modrenju zabavate.

In ker nam vreme ni ponudilo lepega vremena in pisanih barv sem se odločila, da fotografijam odvzamem še tisto barve kar jim je ostalo. Včasih je življenju bolje odvzeti barve in ga pogledati in spregledati takšnega kot v resnici je. Čeprav nikoli črno bel, se je včasih dobro postaviti pred dejstva ter izbrati med a in b, brez vmesnih poti. Uvideti, da včasih ne obstajajo bližnjice. Čeprav nikoli ni prave, začrtane poti. Vsak dan si kujemo nove in nove. Pa vendar. Nikoli nigdar ničesar jemati brez barv. Brez vsebine. In globine. Le vedeti moramo kdaj priviti gumb za kontrast in ga nastaviti na primerno intenziteto,da prelepe barve ne zameglijo pogled. 

Na fotografijah sta, kot vedno, Looly Pop in Be Impressed P. Med sabo sta si tako različna, čisto nasprotje a vseeno drug brez drugega ne moreta. Kar ima en drugemu primanjkuje. Razen vsega razvajanja,ki sta ga vedno deležna oba. In tako rada sem v njuni bližini. Včasih, pa čeprav za minuto rada obstanem, izklopim okolico in barve in se prepustim. Začutim ju. Začutim njuno naravo. Kako brezskrbna sta, ko smo v njuni bližini. 

Čeprav brez barv vas nisem prikrajšala za nič. Fotografije ju prikažejo točno takšna kot sta. Enostavno srečna. In taka sem tudi jaz. Kadar sem doma, v hlevu izginejo vse tegobe in skrbi. 

Sem mislila, da bodo besede same od sebe skakale preko tipkovnice izpod mojih prstov. Ampak temu ni tako. Čeprav se v moji glavi dogaja veliko je vse skupaj težko previti v besede in v stavke. Kar čutim in kar sem je težko povedati z besedami. Kdor me ne pozna me žal ne bo spoznal preko bloga. Je pa le majhen pripomoček za spoznavanje moje umetnosti in filozofije. Obljubim pa,da bo naslednji, torej 38. blog namenjen besedam in nekoliko manj fotografijam. Se bom potrudila. Čeprav ponavadi z velikim zagonom začnem nizati besede po enem odstavku zgubim rdečo nit in nevem kako nadaljevati. Kaj povedati in kaj zamolčati.

Pred mano je spet nov ponedeljek, nov teden. Vikend se je pa že skoraj poslovil. In vedno znova in znova so vikendi čudoviti. Napolnijo me in me razveselijo. In hvala vsem tistim, ki moje vikende naredijo lepše in boljše. Ki vedno znova prikradejo tiste skrite nasmehe na moja lica. 

Upam,da je tudi za vami lep vikend in, da boste nov teden začeli kar se da uspešno! Jaz pa že neizmerno čakam prihajajoč petek. Na vse nasmehe, besede, dejanja, misli in stvari, ki jih bo prinesel s sabo. Naj bodo vsi ti dnevi, dokler ne bom napisala 38. blog, polni barv, naj prihajajoča pomlad pokaže kaj zmore!

Lep večer/jutro/dan,

Tajda