Po dolgem času

Pozdravljeni. Po dolgem času sem si zopet vzela čas in napisala nov blog.

 Moj zadnji blog je bil marca. Čemu tako dolgi premor vam ne vem povedati. Morda premalo časa. Premalo volje. Ali enostavno preveč dogajanja na enkrat? V  tem času - od marca do sedaj - se je v mojem življenju zgodilo zelo veliko. In vse te spremembe so vodile do tega trenutka sedaj,da pišem moj skoraj pozabljeni blog. Iz skorajda zime sem preskočila na barvno jesen. Naj samo povem,da je bila zelena pomlad res zelena, v marsičem nova in neizkušena. Poletje pa vroče,da me še sedaj oblije prijetna toplina,ko se spomnim na vse te dni. Bilo je popolno. Zares. Bila sem med oblaki. Kot v prenesenem pomenu tako tudi v dobesednem!
No pa se vrnimo k jeseni. Listje je že spremnilo svojo barvo in vse je tako čarobno. Kar prekipevam od želje po ustvarjanju, po barvh. Morda je tudi to razlog, da sem mojemu blogu vrnila življenje, kajti je ena od oblik mojega izražanja. In kot vedno bodo tole objavo več ali manj krasile fotografije in nekoliko manj moje besede. 

Za začetek sem se odločila,da vam pokažem eno fotografijo iz spomladanskih dni in eno iz norega poletja in šele nato nadaljujem s sveže jesensko obarvanimi. Ste pa fotografiji sigurno zasledili tisti, ki kaj tu pa tam pokukate na moj facebook.

Naj pa povem tudi, da je to ZADNJA objava v rubriki "ZAČETEK". Mislim,da je čas,da prestopim na novo stopničko in menjam poglavje tudi mojemu blogu. Nosil bo ime "NESKONČNOST" vendar me pri njem še čaka nekaj oblikovanja zato ga spoznate ob naslednji objavi.

Bila je pomlad. Bilo je zeleno. Bilo je rumeno. Bilo je lepo. 

Bilo je poletje. Vroče. Pestro in nikoli dolgočasno. In minilo je mnogo prehitro.

In glej ga zlomka že je jesen oziroma natančneje že je november. Le kam čas hiti. Dnevi minevajo kot minute in to me zares, zares straši.

Moram pa priznati,da je zares lepo sončno vreme za tale že prispeli november. Uživanje na sončku je zares naprecenljivo. V nadaljevanju vam bom pokazala kako smo danes z Lolo in Pacifikom lovili sončne žarke in skupaj dremali.

Čeprav imam najraje poletje moram priznati, da so me tile jesenske barve čisto prevzele. Postale so mi tako zelo ljube. Zlezle so mi pod kožo in me prevzele. In že se veselim nadaljnega ustvarjanja z njimi. Pa tudi same po sebi name nekoliko čudno vplivajo. V meni je vse več pisanih čustev. Takšnih in drugačnih. Zasledila sem spodnjo misel. Pa še kako resnična je!

It's so strange that autumn is so beautiful; yet everything is dying.

 Fotografije so morda drugačne od tistih,ki jih objavljam po navadi. Ker so tako spontane. Konja sta bila v izpustu. Delala kar delata tudi,ko me ni zraven. Ujeta sta v naravih pozah. Z zanimanjem sta me opazovala,ko sem sedela na tleh, ju gledala in naredila te fotografije. Naravne so. In tako barvne.

In še  radovednež Pacifik:

 Zares je lepo to obdobje,ko listje spreminja barvo in nasposled zapušča svojo mesto na drevju. Ko vse umira. Ko se vse končuje. A po drugi strani se pa vse znova začenja. Vse je na svojem mestu, pripravljeno za nove začetke, nove dogodivščine.

Da pa na bom pozabila na našo malo deklico. Našega pridnega otročička, ki odrašča v popolnega konja. Našo Suzy :) Tukaj je še njena fotografija in z njo končujem takratni blog. Pa,da bo naslednji čimprej in ne šele čez osem mescev. Se bom potrudila. Obljubim.

Pa lep dan vam želim!

Tajda 

37

Pozdravljeni,

minilo je kar nekaj časa od zadnjega bloga. Ampak s časom enostavno nisva prijatelja te dni. Piše se 37. blog. In čeprav si prebral/a vse in misliš,da me poznaš,da poznaš moj stil ter moje misli, se motiš. Morda sem res veliko razodela ampak to je le delček mene in mojega razburkanega ocena misli. V meni se dogaja veliko, včasih preveč. 

In tako sem se odločila, da si danes vzemem tisto malo časa in napišem moj 37. blog. Zdaj je že modrejši in zrelejši, prestal in pokazal je že veliko. In upam,da se ob njegovem modrenju zabavate.

In ker nam vreme ni ponudilo lepega vremena in pisanih barv sem se odločila, da fotografijam odvzamem še tisto barve kar jim je ostalo. Včasih je življenju bolje odvzeti barve in ga pogledati in spregledati takšnega kot v resnici je. Čeprav nikoli črno bel, se je včasih dobro postaviti pred dejstva ter izbrati med a in b, brez vmesnih poti. Uvideti, da včasih ne obstajajo bližnjice. Čeprav nikoli ni prave, začrtane poti. Vsak dan si kujemo nove in nove. Pa vendar. Nikoli nigdar ničesar jemati brez barv. Brez vsebine. In globine. Le vedeti moramo kdaj priviti gumb za kontrast in ga nastaviti na primerno intenziteto,da prelepe barve ne zameglijo pogled. 

Na fotografijah sta, kot vedno, Looly Pop in Be Impressed P. Med sabo sta si tako različna, čisto nasprotje a vseeno drug brez drugega ne moreta. Kar ima en drugemu primanjkuje. Razen vsega razvajanja,ki sta ga vedno deležna oba. In tako rada sem v njuni bližini. Včasih, pa čeprav za minuto rada obstanem, izklopim okolico in barve in se prepustim. Začutim ju. Začutim njuno naravo. Kako brezskrbna sta, ko smo v njuni bližini. 

Čeprav brez barv vas nisem prikrajšala za nič. Fotografije ju prikažejo točno takšna kot sta. Enostavno srečna. In taka sem tudi jaz. Kadar sem doma, v hlevu izginejo vse tegobe in skrbi. 

Sem mislila, da bodo besede same od sebe skakale preko tipkovnice izpod mojih prstov. Ampak temu ni tako. Čeprav se v moji glavi dogaja veliko je vse skupaj težko previti v besede in v stavke. Kar čutim in kar sem je težko povedati z besedami. Kdor me ne pozna me žal ne bo spoznal preko bloga. Je pa le majhen pripomoček za spoznavanje moje umetnosti in filozofije. Obljubim pa,da bo naslednji, torej 38. blog namenjen besedam in nekoliko manj fotografijam. Se bom potrudila. Čeprav ponavadi z velikim zagonom začnem nizati besede po enem odstavku zgubim rdečo nit in nevem kako nadaljevati. Kaj povedati in kaj zamolčati.

Pred mano je spet nov ponedeljek, nov teden. Vikend se je pa že skoraj poslovil. In vedno znova in znova so vikendi čudoviti. Napolnijo me in me razveselijo. In hvala vsem tistim, ki moje vikende naredijo lepše in boljše. Ki vedno znova prikradejo tiste skrite nasmehe na moja lica. 

Upam,da je tudi za vami lep vikend in, da boste nov teden začeli kar se da uspešno! Jaz pa že neizmerno čakam prihajajoč petek. Na vse nasmehe, besede, dejanja, misli in stvari, ki jih bo prinesel s sabo. Naj bodo vsi ti dnevi, dokler ne bom napisala 38. blog, polni barv, naj prihajajoča pomlad pokaže kaj zmore!

Lep večer/jutro/dan,

Tajda

Indijanska

Pozdravljeni.

Že od negdaj ljudje iščemo svoje sanje. Sanjamo jih. Le malokdaj jih živimo. A vednomer jih imamo. Lansko leto sem sanjala o krilih - o letenju po svobodi. Letos pa o starodavni filozofiji. O svobodi duha in telesa. O sožitju živali in človeka. O tistem kar smo prvinsko. Bitje, ki čuti in ljubi. In tistih nekaj ur sem to tudi bila in čutila. Igrala sem svojo igro. Najino igro. Našo igro. Tako enostavno je vzeti barvo in čopič in naslikati barvne sanje. Ampak kaj potem, ko barva zbledi? Kaj potem, ko barva izgine? Izginejo tudi sanje? Kaj sploh so sanje? Kaj je naše čutenje? In kaj ima to vse skupaj z vsakoletnimi maškarami, ki jih nadvse obožujem? Malo. A vseeno veliko. Dovolj, da je. Da je bilo. In dovolj, da še vedno bo. In te ure igranja podaljšam vse v ta čas sedaj, ko pišem ta blog. Vam. Pišem ga vam, tebi. Besede kar planejo na plano. In vse se zdi kot v pravljici. A že čez nekaj minut bom spet zapadla v rutino. V vsakdanje življenje. Pozabila bom na tistih nekaj ur, ko sem bila svobodna in enostavno srečna. Naj vam pričaram tisto, kar se občutila. Kar sem videla, vonjala, slišala. Uživajte v naslednjih fotografijah. V njih veji svoboda. Tako enostavno je sanjati. Se pretvarjati,da je vse to res. Ni potrebno veliko. Pomoslite. Kajti nekoč so se po širnih planjavah  podila bitja. Verjetno se tudi sedaj. Bila  in so svoboda. Divja. Popolna. Ukrutila jih je ljubezen. Povezanost. In zakaj tega ne bi mogel imeti vsakodo od nas. Lahko ima. Jaz imam.

t

Upam,da ste začutili. To kar sem tudi jaz. Fotografije same po sebi niso nič posebenega. A če si ob njih poskušate orisati zgodbo, ki sem jo nastavila zgoraj se prelevijo v nekaj čarobnega. Rada bi bila član indijanskega plemena, ki je konja čutil kot celoto. In konj je čutil njega. Bila sta eno. Skupaj, za vedno. Brez prisile. Tako enostavno.

Del najine zgodbe je bil seveda tudi Danilo, ki pa je tokrat stal na drugi strani objektiva. Da je lahko ujel najine sanje. Moje sanje. Upam pa,da tudi njene.

Že stari Indijanci so vedeli, da se lahko zazreš globoko v oči konja. In ne vidiš žival. Vidiš bitje, ki čuti prav tako kot ti. Ki ljubi prav tako kot ti. In zato se mi njihov svet zdi tako zanimiv in očarljiv. Cenijo prave vrednoste in živijo za prave stvari.

Maškare odganjajo zimo in prinašajo poletje. Tisto pravo indijansko, kajne? No za začetek nam je res dobro uspelo, sončni vikend nam je vlil novih moči za nove prihajajoče izzive.

In ker je življenje zanimivejše in polnejše če nas je več je seveda pri moji pravljici sodelovala muca Milky, ki je neumorno opazovala dogajanje.

 Še nekaj sončnih fotografij. Moja indijanksa kobila Modrooka zelena roka se je zelo dobro vživela v svojo vlogo. Če ne drugo je preporsto uživala na sončku. In ker pač ni lepše živali na svetu je ona idelana za soustvarjanje sanj, pravljice in igre.

Življenje je lepo. Čeprav nam prevečkrat postavlja zapreke in težke, neprijetne izzive. Zakopati moramo sanje, globoko vase in jih povleči na plano takrat, ko bodo lahko ponovno, dokončno vzcvetele. Dati jim moramo čas in priložnost, da se previsijo v realnost. Ker pa je sanj veliko moramo izbrati prave. Bomo raje imeli porisano telo in perje za ušesi ali pa krila za polet v višave? Odvisno je le od nas. Od nas samih.

Dobro izberite svoje sanje in takrat, ko jih izbrete pa se jim le prepustite. Prepusite sem jim s celotinim telesom in dušo. Pahnite se vanje in jih zaživite.

Sedaj pa vam želim lep teden in naj bo obsijan s sonce in nasmeški. Jaz se bom trudila, da bo temu tako, čeprav včasih v Ljubljani občutim vse drugo kot srečo. Rada sem doma. V svoji pravljici. S svojim princem, princeso in Princem ;)

 Tajda