Moj zadnji blog je bil marca. Čemu tako dolgi premor vam ne vem povedati. Morda premalo časa. Premalo volje. Ali enostavno preveč dogajanja na enkrat? V tem času - od marca do sedaj - se je v mojem življenju zgodilo zelo veliko. In vse te spremembe so vodile do tega trenutka sedaj,da pišem moj skoraj pozabljeni blog. Iz skorajda zime sem preskočila na barvno jesen. Naj samo povem,da je bila zelena pomlad res zelena, v marsičem nova in neizkušena. Poletje pa vroče,da me še sedaj oblije prijetna toplina,ko se spomnim na vse te dni. Bilo je popolno. Zares. Bila sem med oblaki. Kot v prenesenem pomenu tako tudi v dobesednem!
No pa se vrnimo k jeseni. Listje je že spremnilo svojo barvo in vse je tako čarobno. Kar prekipevam od želje po ustvarjanju, po barvh. Morda je tudi to razlog, da sem mojemu blogu vrnila življenje, kajti je ena od oblik mojega izražanja. In kot vedno bodo tole objavo več ali manj krasile fotografije in nekoliko manj moje besede.
No pa se vrnimo k jeseni. Listje je že spremnilo svojo barvo in vse je tako čarobno. Kar prekipevam od želje po ustvarjanju, po barvh. Morda je tudi to razlog, da sem mojemu blogu vrnila življenje, kajti je ena od oblik mojega izražanja. In kot vedno bodo tole objavo več ali manj krasile fotografije in nekoliko manj moje besede.
Za začetek sem se odločila,da vam pokažem eno fotografijo iz spomladanskih dni in eno iz norega poletja in šele nato nadaljujem s sveže jesensko obarvanimi. Ste pa fotografiji sigurno zasledili tisti, ki kaj tu pa tam pokukate na moj facebook.
Naj pa povem tudi, da je to ZADNJA objava v rubriki "ZAČETEK". Mislim,da je čas,da prestopim na novo stopničko in menjam poglavje tudi mojemu blogu. Nosil bo ime "NESKONČNOST" vendar me pri njem še čaka nekaj oblikovanja zato ga spoznate ob naslednji objavi.
Bila je pomlad. Bilo je zeleno. Bilo je rumeno. Bilo je lepo.
Bilo je poletje. Vroče. Pestro in nikoli dolgočasno. In minilo je mnogo prehitro.
In glej ga zlomka že je jesen oziroma natančneje že je november. Le kam čas hiti. Dnevi minevajo kot minute in to me zares, zares straši.
Moram pa priznati,da je zares lepo sončno vreme za tale že prispeli november. Uživanje na sončku je zares naprecenljivo. V nadaljevanju vam bom pokazala kako smo danes z Lolo in Pacifikom lovili sončne žarke in skupaj dremali.Čeprav imam najraje poletje moram priznati, da so me tile jesenske barve čisto prevzele. Postale so mi tako zelo ljube. Zlezle so mi pod kožo in me prevzele. In že se veselim nadaljnega ustvarjanja z njimi. Pa tudi same po sebi name nekoliko čudno vplivajo. V meni je vse več pisanih čustev. Takšnih in drugačnih. Zasledila sem spodnjo misel. Pa še kako resnična je!
It's so strange that autumn is so beautiful; yet everything is dying.
Fotografije so morda drugačne od tistih,ki jih objavljam po navadi. Ker so tako spontane. Konja sta bila v izpustu. Delala kar delata tudi,ko me ni zraven. Ujeta sta v naravih pozah. Z zanimanjem sta me opazovala,ko sem sedela na tleh, ju gledala in naredila te fotografije. Naravne so. In tako barvne.
In še radovednež Pacifik:
Zares je lepo to obdobje,ko listje spreminja barvo in nasposled zapušča svojo mesto na drevju. Ko vse umira. Ko se vse končuje. A po drugi strani se pa vse znova začenja. Vse je na svojem mestu, pripravljeno za nove začetke, nove dogodivščine.
Da pa na bom pozabila na našo malo deklico. Našega pridnega otročička, ki odrašča v popolnega konja. Našo Suzy :) Tukaj je še njena fotografija in z njo končujem takratni blog. Pa,da bo naslednji čimprej in ne šele čez osem mescev. Se bom potrudila. Obljubim.
Pa lep dan vam želim!
Tajda
