nedelja, 15. februar 2015

Indijanska

Pozdravljeni.

Že od negdaj ljudje iščemo svoje sanje. Sanjamo jih. Le malokdaj jih živimo. A vednomer jih imamo. Lansko leto sem sanjala o krilih - o letenju po svobodi. Letos pa o starodavni filozofiji. O svobodi duha in telesa. O sožitju živali in človeka. O tistem kar smo prvinsko. Bitje, ki čuti in ljubi. In tistih nekaj ur sem to tudi bila in čutila. Igrala sem svojo igro. Najino igro. Našo igro. Tako enostavno je vzeti barvo in čopič in naslikati barvne sanje. Ampak kaj potem, ko barva zbledi? Kaj potem, ko barva izgine? Izginejo tudi sanje? Kaj sploh so sanje? Kaj je naše čutenje? In kaj ima to vse skupaj z vsakoletnimi maškarami, ki jih nadvse obožujem? Malo. A vseeno veliko. Dovolj, da je. Da je bilo. In dovolj, da še vedno bo. In te ure igranja podaljšam vse v ta čas sedaj, ko pišem ta blog. Vam. Pišem ga vam, tebi. Besede kar planejo na plano. In vse se zdi kot v pravljici. A že čez nekaj minut bom spet zapadla v rutino. V vsakdanje življenje. Pozabila bom na tistih nekaj ur, ko sem bila svobodna in enostavno srečna. Naj vam pričaram tisto, kar se občutila. Kar sem videla, vonjala, slišala. Uživajte v naslednjih fotografijah. V njih veji svoboda. Tako enostavno je sanjati. Se pretvarjati,da je vse to res. Ni potrebno veliko. Pomoslite. Kajti nekoč so se po širnih planjavah  podila bitja. Verjetno se tudi sedaj. Bila  in so svoboda. Divja. Popolna. Ukrutila jih je ljubezen. Povezanost. In zakaj tega ne bi mogel imeti vsakodo od nas. Lahko ima. Jaz imam.

t









Upam,da ste začutili. To kar sem tudi jaz. Fotografije same po sebi niso nič posebenega. A če si ob njih poskušate orisati zgodbo, ki sem jo nastavila zgoraj se prelevijo v nekaj čarobnega. Rada bi bila član indijanskega plemena, ki je konja čutil kot celoto. In konj je čutil njega. Bila sta eno. Skupaj, za vedno. Brez prisile. Tako enostavno.










Del najine zgodbe je bil seveda tudi Danilo, ki pa je tokrat stal na drugi strani objektiva. Da je lahko ujel najine sanje. Moje sanje. Upam pa,da tudi njene.

Že stari Indijanci so vedeli, da se lahko zazreš globoko v oči konja. In ne vidiš žival. Vidiš bitje, ki čuti prav tako kot ti. Ki ljubi prav tako kot ti. In zato se mi njihov svet zdi tako zanimiv in očarljiv. Cenijo prave vrednoste in živijo za prave stvari.






Maškare odganjajo zimo in prinašajo poletje. Tisto pravo indijansko, kajne? No za začetek nam je res dobro uspelo, sončni vikend nam je vlil novih moči za nove prihajajoče izzive.


In ker je življenje zanimivejše in polnejše če nas je več je seveda pri moji pravljici sodelovala muca Milky, ki je neumorno opazovala dogajanje.


 Še nekaj sončnih fotografij. Moja indijanksa kobila Modrooka zelena roka se je zelo dobro vživela v svojo vlogo. Če ne drugo je preporsto uživala na sončku. In ker pač ni lepše živali na svetu je ona idelana za soustvarjanje sanj, pravljice in igre.







Življenje je lepo. Čeprav nam prevečkrat postavlja zapreke in težke, neprijetne izzive. Zakopati moramo sanje, globoko vase in jih povleči na plano takrat, ko bodo lahko ponovno, dokončno vzcvetele. Dati jim moramo čas in priložnost, da se previsijo v realnost. Ker pa je sanj veliko moramo izbrati prave. Bomo raje imeli porisano telo in perje za ušesi ali pa krila za polet v višave? Odvisno je le od nas. Od nas samih.

Dobro izberite svoje sanje in takrat, ko jih izbrete pa se jim le prepustite. Prepusite sem jim s celotinim telesom in dušo. Pahnite se vanje in jih zaživite.

Sedaj pa vam želim lep teden in naj bo obsijan s sonce in nasmeški. Jaz se bom trudila, da bo temu tako, čeprav včasih v Ljubljani občutim vse drugo kot srečo. Rada sem doma. V svoji pravljici. S svojim princem, princeso in Princem ;)

 Tajda



petek, 13. februar 2015

7x7

Lepo pozdravljeni, 

spet so tukaj brezhibni B-ji, teden dni pred tem, ko bodo odšli vsak svojo pot. Kmalu bodo dovolj stari,da zaživijo svoje življenje. In to je najbrš zadnjič, da sem v objektiv ujela vse ob enakem času. Čeprav jih bom še videvala in bomo imeli pasje družinsko druženje dvomim, da bo še kdaj vsi na kupu. Ampak dajmo se presenetiti.

Več o njih lahko najdete tukaj:  tukaj in in tukaj. Vključno s rodvniškimi podatki in kontaktu Lane (lana.premk@gmail.com).

Tokrat bo blog bolj v stilu fotografij in manj besed. Fotografije so zaradi pomanjkanja svetlobe nekoliko manj "dobre", ampak spomin bo večen. In to je res edino kar je pomembno. Za lažjo predstavo in orijentacijo bom fotografije razvrstila glede na mladiče in pred njimi zapisala ime mladiča. Kar hitro boste ugotovili, da se določeni mladiči na fotografijah pojavljajo večkrat. In to ni naključje. To so moji favoriti. In moj objektiv jih preprosto obožuje. Uživajte!

Flawless Baby It's Christmas Time:




Flawless Blue Christmas Miracle:






Čeprav je med fantki moj favorit Diamond, se je sedaj med fotkami večkrat znašel Miracle. Ima neverjetni karakter, ki te kar pritegne. In očitno pritegne tudi objektiv.


Flawless Blue Christmas Diamond:




Flawless Baking Xmas Cookies:


Zanjo pa ni dvoma. Je najbolj fotogenična psička. Od nje imam daleč največ fotografij. In pa tudi, še vedno mi je najljubša psička v leglu.







Flawlees Bundle of Joy:




 Flawless Best Present Ever:



Čeprav najbolj perspektivna psička se na fotografijah pojavlja zelo malo. Očitno je bolj umirjene in sremežljive narave.

 Flawless Been Dreamin Of a White Christmas:



In še "preizkus" majhnih zobk najživahnejše Belle ( Bundle Of Joy):



Iskreno nisem ponosna na neenakomerno razporeditev števila fotografij mladičov. Ampak tako je. Eni bolj živahni, eni bolj fotogenični in eni enostavno popolni.

Lep večer vam želim,

za mano sta dva naporna dneva. Ampak vseeno zelo uspešna in lepa. Hvaležna.

Tajda.