Pozdravljeni.
Že od negdaj ljudje iščemo svoje sanje. Sanjamo jih. Le malokdaj jih živimo. A vednomer jih imamo. Lansko leto sem sanjala o krilih - o letenju po svobodi. Letos pa o starodavni filozofiji. O svobodi duha in telesa. O sožitju živali in človeka. O tistem kar smo prvinsko. Bitje, ki čuti in ljubi. In tistih nekaj ur sem to tudi bila in čutila. Igrala sem svojo igro. Najino igro. Našo igro. Tako enostavno je vzeti barvo in čopič in naslikati barvne sanje. Ampak kaj potem, ko barva zbledi? Kaj potem, ko barva izgine? Izginejo tudi sanje? Kaj sploh so sanje? Kaj je naše čutenje? In kaj ima to vse skupaj z vsakoletnimi maškarami, ki jih nadvse obožujem? Malo. A vseeno veliko. Dovolj, da je. Da je bilo. In dovolj, da še vedno bo. In te ure igranja podaljšam vse v ta čas sedaj, ko pišem ta blog. Vam. Pišem ga vam, tebi. Besede kar planejo na plano. In vse se zdi kot v pravljici. A že čez nekaj minut bom spet zapadla v rutino. V vsakdanje življenje. Pozabila bom na tistih nekaj ur, ko sem bila svobodna in enostavno srečna. Naj vam pričaram tisto, kar se občutila. Kar sem videla, vonjala, slišala. Uživajte v naslednjih fotografijah. V njih veji svoboda. Tako enostavno je sanjati. Se pretvarjati,da je vse to res. Ni potrebno veliko. Pomoslite. Kajti nekoč so se po širnih planjavah podila bitja. Verjetno se tudi sedaj. Bila in so svoboda. Divja. Popolna. Ukrutila jih je ljubezen. Povezanost. In zakaj tega ne bi mogel imeti vsakodo od nas. Lahko ima. Jaz imam.
t
Upam,da ste začutili. To kar sem tudi jaz. Fotografije same po sebi niso nič posebenega. A če si ob njih poskušate orisati zgodbo, ki sem jo nastavila zgoraj se prelevijo v nekaj čarobnega. Rada bi bila član indijanskega plemena, ki je konja čutil kot celoto. In konj je čutil njega. Bila sta eno. Skupaj, za vedno. Brez prisile. Tako enostavno.
Del najine zgodbe je bil seveda tudi Danilo, ki pa je tokrat stal na drugi strani objektiva. Da je lahko ujel najine sanje. Moje sanje. Upam pa,da tudi njene.
Že stari Indijanci so vedeli, da se lahko zazreš globoko v oči konja. In ne vidiš žival. Vidiš bitje, ki čuti prav tako kot ti. Ki ljubi prav tako kot ti. In zato se mi njihov svet zdi tako zanimiv in očarljiv. Cenijo prave vrednoste in živijo za prave stvari.
Maškare odganjajo zimo in prinašajo poletje. Tisto pravo indijansko, kajne? No za začetek nam je res dobro uspelo, sončni vikend nam je vlil novih moči za nove prihajajoče izzive.
In ker je življenje zanimivejše in polnejše če nas je več je seveda pri moji pravljici sodelovala muca Milky, ki je neumorno opazovala dogajanje.
Še nekaj sončnih fotografij. Moja indijanksa kobila Modrooka zelena roka se je zelo dobro vživela v svojo vlogo. Če ne drugo je preporsto uživala na sončku. In ker pač ni lepše živali na svetu je ona idelana za soustvarjanje sanj, pravljice in igre.
Življenje je lepo. Čeprav nam prevečkrat postavlja zapreke in težke, neprijetne izzive. Zakopati moramo sanje, globoko vase in jih povleči na plano takrat, ko bodo lahko ponovno, dokončno vzcvetele. Dati jim moramo čas in priložnost, da se previsijo v realnost. Ker pa je sanj veliko moramo izbrati prave. Bomo raje imeli porisano telo in perje za ušesi ali pa krila za polet v višave? Odvisno je le od nas. Od nas samih.
Dobro izberite svoje sanje in takrat, ko jih izbrete pa se jim le prepustite. Prepusite sem jim s celotinim telesom in dušo. Pahnite se vanje in jih zaživite.
Sedaj pa vam želim lep teden in naj bo obsijan s sonce in nasmeški. Jaz se bom trudila, da bo temu tako, čeprav včasih v Ljubljani občutim vse drugo kot srečo. Rada sem doma. V svoji pravljici. S svojim princem, princeso in Princem ;)
Tajda
