Zadnji poletni dnevi

Živjo,

Dnevi minevajo, morda se mi samo zdi a deluje kot, da so ure vsak dan krajše, vedno prej je tu sončni zahod in zopet spet hladnejše jutro z rahlim sončkom za dobro jutro. 

Približujejo se spet dnevi, ko bomo vsi padli v svoje rutine, se nemara spet vrnili v šolske klopi? Spet bo vse kot je bilo, le da bomo vsi eno leto starejši, a bomo tudi pametnejši? Ne. Le bolj vajeni te galame in bolj prilagodljivi vsej tej godlji. Prejšnja leta sem takšnega časa že čutila nervozo in nelagodje ob prihajajočem se septembru: Wake me up when september ends, nekako takole kajne?Ampak tokrat ne. Mirna sem. Izkoriščam še zadnje dni, zadnje ure za uživanje.

Ste se kdaj ob ranem jutru vprašali in kaj sledi danes, ali se le vdano zakorakali v dan? Jutra so čedalje hladnejša, poletje nam spolzi skozi prste. In to me žalosti. Žalosti me konec poletja in ne prihajajoč september. Vonj jutra me premamlja, čeprav komaj držim odprte oči, in telo toži po postelji ni problem odločno zakorakati v dan. Čakajo me nove dogodivšćine. Čeprav vsako novo jutro pomeni korak bližje septembru in koncu poletja, me ne moti. Ali res ni ničesar v septembru kar smo pogrešali, kar si snova želimo? Stari občutki, prijatelji in ostali mimojdoči ljudje. Mogoče, ampak lepšega od svobodnega uživanja najbrž ni. Smo zadovoljni s svojim poletjem? S svojimi dejanji v najlpšem letnem času? Smo naredili vse iz navideznega seznama dejanj za vroče poletje? Imamo še nakaj dni, da narišemo vse kljukice na naš papirček dejanj. 

Včasih se zdi, da imamo v rokah velike lego kocke (http://shrani.si/f/1F/13U/4EzP5EiA/dsc2030.jpg )
namesto sekund, minut in ur, ki jih sestavljamo kot za šalo. Le z eno razliko, lego kocke lahko vedno sestavim znova, če nam prejšnja poteza ni všeč jo enostavno spremenimo, sekunde pa so minile za vedno. So nam vsi dogodki, vsi ljudje, ki korakajo mimo nas, vsi žarometi, ki so uprti v naše oči, je vse to naš izziv, naš navdih? Moj navdih so stvari, ki mi pririšejo nasmeh na usta in toplino v moje srce. So vir moje domišljije in moje lastne umetnosti. Včasih se zalotim pri resnem premišljevanju, ki sega globoko v smisle življenja. Včasih po ogledu filma, ali naljubše serije- takrat so misli zelo aktivne. Najbolj me gane zadnji del serije (bodisi le sezone ali celotne serije, kar je še huje), kajti tam ponavadi stvari dobijo smisel, se razrešijo. Tukaj pri nas, v realnem življenju pa vse ostaja zavito v nekakšen cvetni popek in ta popek je vsak dan bolj razprt, a kdaj se bo razvil v cvet ne more nihče točno napovedati. Zato naše serije ne bo nikoli konec, no vsaj mi ga ne bomo nikoli videli, kako bodo pa to podoživeli in videli drugi je pa le vprašanje, ki nam nikoli ne bo jasno. Negujte svoj popek, da bo postal najlepši cvet.

Lep poletni dan!

Tajda